V svojih REDNIH zapisih v tale madrfakr, nikol nism uzeu u zakup da ga MOGOČE kdaj pa kdaj prebere še kdo, k nism js.
No, za use vs, me boli kita. Več al mn.
Ura je 3:21 ponoč, delam nočno, mal sm zaspan. Iz zvočnikov mi nabija hodža, pa rale, pa showtek pa pičke materine.
Maturo sm naredu uspešno, proti nekaterim pričakovanjem, vpis na ekonomski faks je bil opravljen.
Ne pišem več komadov... razn nekaterih prebliskov, sem zgubu navdih, voljo,...
Tok se pehamo za kešm da ne vidmo kaj je pomembn okol ns, familija, frendi.
In usi to vemo. Ampak ostajamo isti. Z upanjem, da nekega dne bo drgač. Da se bo neki spremenil. Da se bomo sami spremenil.
Ubistvu se pa nebomo. Ker ns je strah.
Pr seb sm opazu neke čudne spremembe, kao razmišlam kaj bi lah kej kdaj drgač naredu da bi blo bolš za use, pa ugotavlam a mi je žou al mi ni, in odgovor na to bi biu da nevem. Kar sm naredu sm iz meni takrt dobrih razlogov.
Že zdej k berm moje stare objave mi je smešn, kolk bo šele smešn čez par let...
Gde god bio, skim god, znaj da tu sam, Kad mi loše krene ja svoje srce slušam
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
ravno brala svoje stare objave, ni mi smešno, skrbi me, leta tečejo, pogrešam te štruc in berem tvoj blog, čeprav ne tok zlo redno, samo sej ga tudi ne pišeš tokzloredno
Objavite komentar